Da bo letna kvota dveh “Ironmanov” izpolnjena in ker že od junija nisem nič tekmovla sem se morala nekam pirjaviti, tej želji po tekmovanju se kar težko upreš. In sem našla malo denarnici prijazno različico, torej neuraden Ironman, z enako razdaljo in ekstremno težkim kolesom. Te kraje že dobro poznam, saj so bile moje prve težke polovičke prav tu, ena v Bellagiu in ena v Malgratah. Tokrat so prvo izvedbo Italyman 226 (3,8km + 180km + 42,2km) izvedli v Leccu ob Comskem jezeru.
Malo joge pred tekmo ne škodi
Čeprav mi je bilo še en dan pre odhodom žal, da sem se prijavila se je na koncu vse obrnilo. 4 dni pred tekmo sem še pisala ali mi lahko vrnejo štartnino, kar malo sem si želela, da bi me kaj bolelo, da mi ne bo treba iti…motivacija je bila na tleh. To se mi redko zgodi, tokrat pa je bilo drugače; zakaj bi plačevala, da trpim, saj uživam v treningih…no, ampak ni trajalo dolgo, ko sem sem bila na kraju dogajanja in sem počasi prihajala v tekmovalni mood, kar pomeni nič delati, jesti, spati, ogledati si kakšno turistično znamenitost, poizkusiti lokalno hrano. Bi lahko rekla, da je teh predtekmovalnih dni kar prijetnih. Poleg tega v teh dneh meditiram, delam nidra jogo, regenerativno jogo; same telesu prijazne stvari.
Tekma v nedeljo (21.8.2016) naj bi se začela ob 6.00. In ker tudi, če bi bila večni optimist, vem, sem vedela, da ne bo tako. Seveda, ob 6.00 je še tema in sodniki, ki v Italiji tako preveč komplicirajo nas niso spustili dokler se ne bo mao zdanilo. In smo čakali, pihalo je tako močno, da so bili wind surferji že na jezeru. Mi pa v neoprenu zunaj, vsak s svojim filmov v glavi.
Na štartu je vedno mešanica adrenalina, mistike, pričakovanja
Končno 6.40 štart, plavanje je bilo ekstremno, valovi bočno, malo hidracije med plavanjem gratis, boje daleč, da jih nisi videl…je bila kar borba. Plavala sem kar na silo, saj v takem “na dolgo” ne prideš daleč.
Super, prva postaja, menjalni prostor, kjer sem s kolesom v roki, ko sem tekla ven iz T1 čofnila na tla. Če je tak “party” že na začetku, kaj šele bo…
Kolesarski del, kolikor lep, toliko težek. Smo kar dobro plačali to lepoto, s približno 3000m pozitivnih višinskihmetrov. Prvih 40 km valovitih do Coma. Tokrat nisem nič preveč na easy vozila prvi dve uri, saj sem hotela izkoristiti ta teren, ki mi ustreza. Potem pa so se začeli klanci, lepi, ne prestrmi, slabe ceste in ogromno kolearjev na cesti. In kolikor kolesarjev, toliko avtomobilov. Trasa ni bila zaprta za promet in je bilo na določenih delih v mestih, ožjih spustih, krožiščih kar nevarno. Se pa vsak sam odloči kolilko bo tvegal.
Če se ne bi smejala ne bi bila jaz:)
Po kar lepem času na kolesu sem končno prišla do menjalnega prostora. Noge so bile “kisle”, malo sem bila prazna ampak odločena, da obdržim prvo mesto. Pa še 11.ta obsolutno v cilju, dober občutek.
Maratona po ravnem nisem tekla že od lani. Še vedno je težek, še vedno je kriza na 27. kilometru, še vedno me reši coca-cola…in še vedno je super občutek, ko prideš v cilj; če prideš kot prvi pa je še toliko boljši:).
Dolgih je teh 42km…
Sedaj mi ni žal, da sem šla, ni mi žal, da se je nabralo kar nekaj stroškov, ni mi žal, da sem morala stisniti zobe…žal bi mi bilo, če ne bi šla.
Kar pa je najlepše na takih tekmah je, če jih lahko združiš v mini počitnice z osebo, ki ti je blizu…
Spomini, ki ostanejo. Za to moramo biti hvaležni…