Letošnje leto je bilo obarvano s poškodbami, najprej se je malo oglasila noga, potem tetiva in na koncu še stopalo…vse do zadnjega tedna pred prvo tekmo v tem letu – Ironmanom 4.8.2015, nisem vedela ali bo sploh šlo skozi. Bala sem se teka, saj sem od februarja pretekla manj, kot me je čakalo na tekmi. Vedela sem, da sem fizično pripravljena, vedela sem, da bo srce delalo in vedela sem, da si želim priteči v cilj.
Ker nisem mogla trenirati teka, sem veliko uporabljala vizualizacijo; tako sem tekla maraton skoraj vsak večer pred spanjem; predstavljala sem si kako tečem brez bolečin in kako v tem uživam. Prihranke sem zapravila za terapije in vem, da bi morala dobro sanirati prvo poškodbo, tako pa sem brezglavo prehitro poizkusila s treningi in si potem nakopala novo težavo…verjetno se še kdo najde v čem takem:); a kaj ko glava včasih nekaj hoče, telo pa ne sledi…in, ko se ne moreta dogovoriti pride do konflikta, ki se lahko manifestira na različne načine.
Ironman je bil čaroben, dobesedno…plavalni del po reki Maas je minil v dobri uri, kolesarski del je bil težak; tako težak, da vem, da se na to tekmo ne bom več prijavila, tek pa je bil izziv, ki mi je pokazal, da je vse mogoče, le če je želja…potem te um vodi skozi bolečino, ki jo ozavestiš in te ne ovira; zadnjih 16 km je bilo bojišče v meni; mišice se niso hotele več krčiti, glava je hotela pospešiti…in uspelo mi je, …verjetno ni zahvale, ki bi jo lahko izrekla svojemu telesu za vse napore, ki jih mora prestajati zaradi moje želje po mučenju v katerem tako uživam…
Prihod v cilj…te trenutke podiživljam še danes…občutki zmage…občutek, da zmorem in hvaležnost, da mi je dano, da lahko to počnem…
p.s. rezultat je bil tokrat stranskega pomena, a sem vseeno prišla do 7. v kategoriji v 11h27 min