Para vos atleta
For you athlete
for you who have known cold and heat,
success and setbacks
for you who have a healthy body
a big heart and a limitless soul.
For you who have many friends
much desire
adult joy and the smile of a child
For you who ignore ice and sun
rain and resentment.
For you athlete
who travel towns and cities
uniting States wherever you go
For you athlete
who despise war and yearn for peace.
(Objavljeno v časopisu Paulista, na dan njegove zadnje tekme, 31.12.1977)
Miguel Benancio Sánchez…tekač, ljubil je tek in je razumel dušo športnika, toda bil je eden izmed izginulih Argentincev med leti 1976 in 1983…to so bila leta argentinskih generalov, katerih najljubša aktivnost ni bila šport, temveč tortura ter izgon drugače mislečih, ki so jih poimenovali Los Desaparacidos (tisti, ki niso ne ljudje, ne duše, niti telesa mrtva, niti telesa živa). Zgodba tekača pesnika me je ganila…zanjo sem izvedela čisto po naključju, ko sem se letos v Rimu 25. januarja udeležila 10 kilometrskega teka La corsa di Miguel…na štartu so prebrali njegovo pesnitev, Para vos Atleta…besede so se me res dotaknile.
Miguel se je rodil leta 1952 na severnem delu Argentine, očetu pridelovalcu sladkorja. Že kot mlad fant je rad tekel in se je po selitvi v Buenos Aires pridružil nogometnemu klubu. Tudi pisal je rad; zapisoval si je treninge, dogodke iz vsakdana, pisal je pesmi…nekega dne je na treningu začutil, da so njegove noge hitre; odločil se je, da bo tekel. Pravijo, da ni preskočil niti enega treninga; tekel je po tri ure dnevno, pred in po službi, vsak dan. Želel si je spoznati vse evropske atlete in dobiti zlato olimpijsko medaljo. »Corre-Caminos« (tisti, ki hodi), kot so ga poimenovali sodelavci je želel zmagati slovito tekaško tekmo San Silvestre v Sao Paolu, živel je zdravo, vsak dan je pojedel jabolko, se sladkal z medom in zelenjavo…izginil je na dan, ko je odtekel svoj zadnji novoletni tek v Sao Paolu.
Po svetu so v čast Miguelu organizirane tekaške tekme, brez nagrad, brez plačila za udeležbo, z zelo nizko prijavnino ali celo brez. Prva taka tekma je bila organizirana v Rimu. Vesela sem, da sem se je lahko udeležila…šport res lahko združuje in povezuje…v takih trenutkih tempo, pulz in rezultat nista pomembna; pomembno je sodelovati in čutiti – svobodo…ki ni tako samoumevna…