Challenge Rimini 2014
Sezona se je že lepo začela, malo pa zaostajam z vsemi poročili:). Pred prvi pravim triatlonom letos sem odtekla en gorski polmaraton na Kokoš, odvozila Granfondo Poreč in se aktivirala na sprint triatlonu v Lidu…ter bila v power mode za prvo polovičko letos.
Ker je triatlon več kot le tekma sem iz tega naredila pravi super vikend v družbi najboljših prijateljic, mame in sestre. Tri Oblakove smo se podale v Rimini, pa ne žurat v Riccione, pa tudi ne nakupovat v San Marino…pred nami je bil naporen vikend, ne le zame, saj vem, da je spremljanje tekmovalca vse prej kot lahko delo. Pred tekmami nisem vedno najboljša družba; čeprav naj ne bi bila napeta, sem…in to se včasih pokaže kot lažja oblika tečnosti, jamranja, nervoze in se stopnjuje vse do štarta, ko doseže višek in potem eksplodira…ko sem enkrat vodi je konec, potem nimaš več poti nazaj in greš, čeprav se kdaj kaj zalomi, kot se je tokrat.
Italijanska ekipa me je prijavila kot Pro tekmovalko, kar bi morala vzeti kot čast, jaz pa sem občutila kot breme, da moram doseči več…napaka:). Sem na štartu spremenila mnenje in vzela to kot darilo, da sem lahko v prvi vrsti z velikimi imeni triatlona kot so Fontana,Passuelo, Van Vlerken, Chomor, Mullan,Crawford…plavalni del me je presentil, sem prišla iz vode z še dvema pro tekmovalkama…skok na kolo, ju ujamem…in proti vetru grizem proti prvemu klancu in na spustu zgubim…ampak ne veliko…potem pa se je šele začela prava tekma s telesom…do petega kilometra sem imela hiter korak, ki pa je naenkrat postal samo še eno mučenje…mišice so se ustavile, roke so me bolele, zdelo se mi je, da se bom zaradi vrtoglavice ustavila…pa grem naprej, saj me ob progi bodri najboljša motivatorka, tamala:)…v jezi, da ne morem hitreje so italijani slišali vse mogoče slovanske kletvice…potem pa ujamem gospoda, ki me nekaj vpraša in tacitno sva sprejela odločitev, da bova skupaj pritekla do cilja…in sva prišla do cilja, v jogging stilu…ampak sva prišla, kar je najpomembneje. Vedela sem, da ne bom odstopila, saj ne bi bilo prav; če sta me moji dve punci prišli spremljat in gledat tako daleč jima moram podariti vsaj fotko v cilju:)
Ni bilo lahko:)
Tudi v življenju ni vedno lahko, pa moraš včasih malo bolj stisniti zobe, potrpeti in iz izkušnje potegniti največ…in potem ugledaš tudi cilj in pot za naprej
Rezultat ni tak kot bi si ga želela, toda uvrstitev ni slaba (10 med Pro in 19.absolutno), vem pa, da bi bilo lahko veliko bolje, ampak vsaka šola nekaj stane