Italy man 113…ko volja zmaga

Delite objavo
Facebook
LinkedIn

Pa je za menoj že četrta polovička letos, tokrat v čudoviti okolici Comskega jezera ali Lagha di Clooney kot mu pravijo:). Ker je bila pot tja vse prej kot kratka je bilo potrebno celotno doživetje vzeti kot lep izlet z vrhuncem v nedeljo ob 11 uri, ko je bilo slišati pok pištole ob štartu. Da ne bi zopet zavila na kakšno avtocesto:), sem v soboto opravila delni ogled proge. Komaj sem čakala kolesarski del, saj je okolica kjer je potekala trasa res čudovita. Jezero obdajajo hribi, tako da se je obetala težka proga, z veliko vzpona.

 

DSC01779

 

 

DSC01783

DSC01785

Plavalni del je bil zelo težek, saj smo imeli zelo razburkano jezero; toliko je pihalo, da sem pol ure pred štartom še občudovala netopieje v zraku (kiterje:). Ob vdihu sem imela preskrbljeno hidracijo že na plavalnem delu. Zdelo se mi je, da plavam že celo uro, ko sem prišla iz vode. No, ni bilo tako hudo, saj sem slišala mamo, da mi je rekla, tretja si iz vode. Olajšanje:). Hop na kolo…gor, dol, pa spet gor…in še preden sem se dobro najedla gelov sem bila zopet v menjalnem prostoru.

DSC01791

Hitro kolo pa je terjalo svoj davek na tekaškem delu. Prvih pet kilometrov je ob spodbudnih besedah gledalcev kar letelo. Potem pa belina pred očmi…noge so se ustavile; naenkrat se mi je zdelo, da za seboj vlečem uteži privezane na vrvi. In kot, da ne bi bilo dovolj je začelo še močno deževati, tempratura je padla na 15 stopinj…jaz pa sem bila vse bolj prazna. Kaj narediti? Na okrepčevalnicah jim je zmanjkalo čarobne coca cole, več kot enega gela želodec ni hotel pogoltniti. Pretečem prvi 10 kilometrski krog…vidim mamo in očeta, ki me čakata…ne bi bilo prav, da odstopim, že zaradi njiju, ki mi stojita prav vedno ob strani, pa če sem zadnja ali prva, če tekmujem ali ne…tretja tekmovalka za menoj me je dohitela…ali naj sploh še vztrajam? Videla sem, da se mi tudi četrta približuje…ampak glava se je odločila, da bo telo zmoglo…drugo desetko sem odtekla z glavo, noge so pritekle v cilj z močjo volje…ja, to je triatlon; ko telo odpove, lahko glava premaga in najde še zadnje atome energije…telo vedno lahko, čeprav je včasih težko in se zdi nemogoče; vendar če si nečesa želimo…se bo zgodilo:)

 

DSC01795

 

DSC01798                                                     IMG_0535

 

Tudi tretje mesto sem obdržala in ves trud je bil poplačan z nasmehom:)…

IMG_0542

 

Scroll to Top