Pot iz vode k nebu…
Xtrem triathlon, tretjič …vsako leto težek, vsako leto čudovit, vsako leto si rečem, tja še grem…Na jezeru Cavazzo, ki redko preseže 16 stopinj se nas je zjutraj zbrala množica triatloncev in spremljevalcev, ki smo čakali žvižg, ki označuje štart dirke. Letos malo drugače kot ponavadi, saj je bila izvedena krajša različica, sprint. Pa smo čakali malo dlje na žvižg, saj je bil štart prestavljen zaradi požara v okolici in so s kanaderji zajemali vodo iz jezera; da ne bi zajeli norih plavalcev smo čakali na znak. Ni bilo prav prijetno, saj čakanje v neoprenu v taki vročini ni nekaj kar bi si želel pred štartom. Zaradi varnosti je bil plavalni del izredno kratek in kar hitro smo bili že na poti proti vrhu gore San Simeone…vedela sem, da me čaka 13 km vzpona, brez možnosti, da malo počiješ:). Tak vzpon si vzamem “lagano”, da vrtim, saj nočem priti na tekaški del z otrdelimi nogami.
Vzpon je res lep, z razgledom na reko Tagliamento, okoliške gore in res težek. Dvigniti se za tisoč metrov visoko na tako kratki razdalji in potem še odteči trail tek s 300 metri višinske razlike…za mene čisti užitek, saj veš, da te na koncu čaka užitek, ki ga dokončanje take tekme nudi. Klanec sem odvozila po pričakovanjih, le malo prepozno sem pritisnila na plin…potem pa tek, kjer sem lansko leto prvič zahodila…letos sem ga odtekla, veliko lažje in s hitrejšim korakom in zdi se mi, da če bi imeli še en pet kilometrski krog bi polovila še kakšno tekmovalko pred seboj. Tek v cilj pa je užitek, po klancu navzdol…ko gredo noge kar same:)…tudi v življenju je tako, včasih se moraš samo prepustiti toku in stvari tečejo bolje…
Povezava na rezultate: http://www.xtrimtriathlon.com/
