Končno tekma, kjer sem se lahko na teku nasmejala…celo leto že iščem sproščenost, pa se je tudi ta našla. No, saj je verjetno bila verjetno nekje v meni, le oklep sem morala odvreči in začeti ponovno uživati in tekmovati zase in za slodoled:).

Da se bom kdaj peljala 450 km na tekmo olimpic distance si nisem mislila; a je bilo vredno vožnje, saj je bila tekma no draft 13.7. 2013 ob jezeru Iseo res izjemen dogodek. Kar 1500 prijavljenih tekmovalcev na progi, ki je obetala veliko zanimivega, saj je bil kolesarski del izjemno težek. Dovolj pove dejstvo, da več kot 60 tekmovalcev ni končalo dirke.

Menjalni prostor je bil dolg čez celo ulico v majhnem mestecu Iseo, vzdušje je vrvelo od prijetne napetosti, tekmovalci pomešani v množici turistov, ki počitnikujejo ob jezeru. Plavalni del, brez neoprena v razburkanem jezeru zaradi čolnov, ki so snemali dogajanje. Nič ne bi bilo narobe, če bi to počeli iz kopnega, saj so bili valovi res veliki. Štart v mnogo valih, da ne bi bilo prevelike zmede na kolesarskem delu, saj je bilo zavetrje prepovedano. Začela smo dekleta, pisk…in v pralni stroj. prvih 100 metrov sem skoraj izgubila očala zaradi klofute, ki sem jo dobila od sotekmovalke. Ampak poborbala sem do konca in solidno odplavala. Tek v menjalni prostor, nikoli konca:), saj je bil tako dolg.

Potem pa na pot, 42 km vrtenja. Prvih 20km je bilo ravninskih, vendar sem imela prvih 10 tako kisle noge, da sem si že rekla, da bo kar bo. No potem sem se le ogrela, da je bilo telo pripravljeno za prvi 6 kilometrski vzpon, ki je bil hudičevo strm. Za konec nam je proga namenila še 4km klanca in spust nazaj v mesto.

Tek je bil hiter in zanimiv, saj smo obšli kar nekaj ulic v mestu, tekli po labirintu in tlakovcih. Mogoče je ravno zato minil še preden sem se zavedla; ali pa je bil to znak, da bi lahko na tem delu dala več od sebe. Žal mi je, da v Sloveniji ne organizirajo tekem, kjer bi bil triatlon dogodek za tekmovalce in gledalce. Super je, ko te ljudje, ki sedijo v barih in restavracijah spodbujajo, ti pa vohaš pico in druge dobrote:).

Lep vikend, v prekrasni družbi z italijansko ekipo, kjer živijo triatlon kot ekipni šport. Da sem se lahko ogrevala in klepetala z zmagovalko IM Celovec, res neverjetna čast. Tako skromna šampionka, ki si lahko privošči, da tudi tak triatlon, kjer naj bi imeli cestno kolo, prevozi z kozo in aero čelado in premaga najboljše italijanke…na koncu pa te še spodbudi z besedami: smile Karla, think of the ice cream…potem je tek res lažji:)

vedno znova spoznavam kako preprosti ljudje so najboljši športniki…to jih dela velike…