Včasih se zgodi, da na poti do cilja, ki smo si ga zadali vidimo, da mogoče ne bo vse teklo po vnaprej zarisanih tirnicah, da mogoče cilja ne bo…in si rečemo “What the hell” in naše želje potisnemo nekam stran, da jih ne vidimo, ker potem jih ni in ne boli, če se ne uresničijo. Ta cikel popuščanja vodi do obžalovanja, kar nas popelje v še večjo popuščanje in opuščanje želja…kar pa je največji sovražnik naše notranje moči in volje…
Ne vztrajati pomeni dati sebi znak šibkosti, kar je oblika stresa in kot vsaka oblika stresa, tudi ta motivira, da storimo nekaj kar bo izboljšalo naše počutje. In hudiča, ponavadi je v trenutkih stresa to kar storimo za naše počutje prav tista stvar, ki si je želimo ne početi (hrana, kajenje, brezdelje,…)
Pomislimo na trenutke, ko smo na poti do cilja odnehali… zakaj, kako smo se počutili…priklic teh trenutkov naše preteklosti je notranji psiholog, ki nam pomaga, ko se v sedanjosti srečujemo s podobnimi stvarmi…zakaj bi še enkrat odnehali, če smo že na poti; do cilja se vedno pride…želja in delo…če bo kakšen ovinek več…nič zato…