Ekomaraton 114

  • od

Ko sem že mislila, da je zaradi poškodbe stopala konec sezone se je vseeno pokazalo sonce. Če teči ne morem bom pa kolesarila in
tako sem se 15.9.2012 udeležila odlično organizirane kolesarske prireditve v Mariboru. Nedeljsko jutro se je začelo že okoli pol šeste z jutranjo kavo, ki ne sme manjkati, pa čeprav je treba zato vsati 15 minut prej.

 

Na prizorišču je bilo še uro pred štartom zelo mirno, nobene živčnosti kot na podobni prireditvi v Ljubljani. V bokse sem prišla mogoče malo prepozno, saj sem začela prav na koncu kolone in glede na mojo neagresivno vožnjo res ni bilo pričakovati, da se bom lahko prerinila v skupino spredaj. Težko je reči kaj bi bilo, če bi bilo, a verjamem, da bi bil čas lahko boljši, če cele poti ne bi lovili tistih spredaj. Tokrat sem imela privilegij, da sem imela pomagača; takega, ki je lahko celotno dirko vlekel mene in še 10 fantov zadaj. Vsake toliko sva jim ušla, a so se nama prilepili naslednji, ki sva jih ujela. In šele tako vidiš, da je kolesarjenje res lahko ekipni šport.

 

 

Prvo uro mi je bilo kar težko, takoj na polno v lov za skupino spredaj; še dobro, da nisem imela merilca utripa. Prvi klanec solidno v ritmu, spust brez ritma:) in končno spet klanec, kjer sem lahkko pridobila še kakšno mesto. Naslednji spust je bil že bolj pogumen in po dveh urah so bile moje noge “ta prave”. Garaču spredaj sem rekla, da lahko sedaj zares začneva:) in tako sva prišla v cilj po treh urah in dvajsetih minutah, kar je bilo dovolj za četrto mesto generalno.

 

 

Sem zadovoljna, da sem lahko celotno dirko vozila kolikor je tisti dan šlo, da sem spoznala ljudi, ki so pripravljeni pomagati, čeprav jim to ne prinese denarne nagrade in jim veselje nekoga drugega pomeni veliko. Hvala bicikel- teamu, da so mi plačali štartnino; dandanes ti res redko kdo še kaj podari, hvala Tadeju, da je bil na firngi od začetka do konca in pomagal z nasveti. Ni mi bilo lahko, kar pomeni, da sem se res potrudila:). In še za konec, kolesarjenje je res zahteven šport:)…