Letos pa so bolečine, poškodbe, padci kar stalnica, očitno narobe oblečena spodnja majica ne pomaga več. In tudi dan, ko sem morala odstopiti je nastopil; žal je bilo to 25.8.2012, na tekmi ob prelepem dnevu na prekrasnem jezeru Faaker See, kjer je organizacija res odlična in vzdušje pravo.

Na tekmo sem tokrat prišla povsem neobremenjena z rezultatom, saj olimpic ni ravno moja disciplina, plavanje mi vzame preveč časa in težko ga toliko pridobim na kolesu in teku, če upoštevam še dejstvo, da se zaradi lastne nerodnosti še vedno preobuvam na menjavah.

Pred štartom se poizkusila malo drugačen ritual, joga kot priprava na fizično akcijo, nekaj dihalnih vaj…povsem neobremenjeno stanje, miren dih…štart…plavanje umirjeno, a očitno hitro, saj tako dobro še nisem prepravala 1500 metrov…tehnika, drsenje, prava smer in gre. Pot v  tranzicijski prostor pa je očitno pomenil sodbo za kasnejši odstop. Do menjalnega prostora smo morali teči po cesti in očitno sem tam preveč obremenila stopalo, ki me je bolelo še od torkovega tekaškega treninga. In ker včasi tega kar govorim, sama ne storim, me to potem kaznuje kar z lekcijo na nekajkratno potenco. Ponavadi pravim, da se stare superge po x-sto kilometrih vrže proč. Jaz jih nisem in še trenirala sem z njimi in po treningu sem čutila bolečono v stopalu. Ta bolečina + tek po cesti na tekmi mi je dala vsoto DNF.

Preden zaključim s poročilom še nekaj besed o kolesarskem delu. Super trasa, 4 krogi, tehnično nezahtevni a fizično kar težki, saj sta bila dva vzpona, kjer sem pridobila kar nekaj mest, ter veter v prsa, ki pa mi je bil tokrat zaveznik, saj sem tudi na ravnini dohitela kar nekaj tekmovalk pred seboj.

Na kolesu sem tokrat bolj raionalno ravnala z energijo in v menjalni prostor prišla sveža in tudi noge so se počutile tekaško. Kapico na glavo, superge na noge in … bolečina …stopim, boli, tečem dalje, saj bo…no, bolečina je bila vse hujša; na prvem kilometru sem se odločila, da odneham, ker bi si drugače lahko naredila veliko škodo za naprej, sezone še ni konec:). Po formi sodeč se mi zdi, da se šele začenja.

Ko sem hodila nazaj proti ciljni areni, tekači pa so mi tekli nasproti so mi hodile solze na obraz…težko je, ko si nekaj želiš, pa ne moreš…

Nekaj dni tekaškega oddiha, čas za regeneracijo, spanje, pisanje, umsko delo…vse ima svoj namen…bo že moralo držati…

p.s. hvala Kristini in Janezu za navijanje in fotografije; res veliko pomeni, ko nekdo zakliče tvoje ime ob progi; že bravo vsakega neznanca ti, da nek dodatni pogon…navijanje je super, doping for free:)