Blog naj bi bil o hrani za naš um…in, ko sem že začela pisati o borovnicah, ginsengu, omegah, antioksidantih sem zaprla računalnik, obula on-ke in odtekla na Magdaleno…

med tekom sem opazovala drevesa, listje, cvetove…mimo je tekla veverica in v moji glavi se je pojavila misel, kaj pa če hrana za um niso le borovnice, acai in podobno…Ne, niso, so zelo koristna hrana,  a ni to prava hrana za um. To je hrana, fizična materija… a za um potrebujemo nekaj več.

Hrana za um so naše misli, naše pozitivne misli, spomini, majhni trenutki sreče, mejhne stvari. Tisti trenutek je bila hrana za moj um narava. Kako lepo so šepetala drevesa, sončni žarki so rinili skozi krošnje dreves…spomini iz otroštva, ko sva z očetom tekla na Rašico…to je hrana za naš um, ta hrana nas napolni z energijo, radostjo, mirnostjo, harmonijo. Tega ni moč kupiti v nobeni bio trgovini. Naš notranji fotoaparat je trgovina iz katere lahko izberemo album, ki bo tisti dan nahranil naš um in telo. Uživajte v tej slow food hrani, nabirajte jo vsak dan, lepe male stvari, polno jih je, samo ozreti se je treba navznoter;  veselite se malenkosti, sreča ni tako samoumevna.

O borovnicah, česnu in podobno pa naslednjič.