Viennacitytriathlon…ko leti…telo in um

Delite objavo
Facebook
LinkedIn

Ker nas je odločitev o odpovedi polovičke na Bledu neprijetno presenetila sem se odločila, da je količino treninga namenjenega pripravi na tako razdaljo kar malo škoda ne uporabiti. Odločila sem se, da se zapeljem do Dunaja, mesta kjer sem še leto dni nazaj študirala in trenirala. Glede na to, da sem dunajski veter poznala sem pričakovala težak kolesarski del, vendar smo imeli dvojno srečo. Napovedanega dežja ni bilo, veter pa je bil tudi sprejemljiv.

Na pot smo se odpravili že dan prej in večer preživeli pohajkujoč po ulicah mestnega središča in vedno znova me mesto navduši. Dunaj ni Avstrija, se mi zdi. Lokali so prijazni z neverjetno raznoliko ponudbo in Vapiano  je prava izbira za pašta loading pred tekmo. Čeprav bi se spodobilo na Dunaju jesti pravi wienerschnitzel mogoče le ne bi bil prava izbira večer pred tekmo. No sacher torta pa je dovoljena, četudi po mojem mnenju ni božanska je del must izbire.

Za razliko od “brand” polovičnih triatlonskih razdalj se je tekma začela šele ob 12h uri, brez obveznosti pustiti stvari v menjalnem prostoru že dan prej. In ker se na vsaki tekmi nečesa novega naučimo me je ta tekma naučila, da je zelo koristno en dan prej videti prizorišče, saj smo zaradi iskanja le tega lovili čas,da smo ujeli še odprt menjalni prostor.

To jutro je bilo posebno, zbudila sem se utrujena, kar se mi nikoli ne dogaja, saj sem zelo jutranji človek, zajtrk, ki sem ga imela pripravljenega se mi je na poti skisal in tekmovalne volje ni bilo od nikoder. Potem pa še neverjeten občutek, kot da ne bom zmogla, strah je prikorakal iz sosednje Bratislave in kar na jok mi je hotelo. Vedela sem, da bom štartala, čeprav ne z pravim entuziazmom. Potrebovala bi kar injekcijo adrenalina.

Zahvala, da sem nekako premagala črne misli gre moji najboljši navijačici mami, ki je poskrbela, da smo parkirali čisto blizu štarta in da sem pravočasna oddala opremo v menjalni prostor.  Priznam, da je veliko lažje imeti nekoga s seboj na tekmi. Če ne drugega ti nalije vodo v bidon, ker si ti mudi, pridrži nahrbtnik, trikrat vpraša, če imaš vse s seboj in četrtič, se spomniš, da manjka čip:)…

Plavalni del je potekal v dveh krogih na Donauinsel in spet sem doživela pralni stroj, tokrat tudi z nekaj spomini v obliki prask. ne razumem ljudi, ki te vlečejo za noge in roke, ne samo na štartu, temveč tudi med samim plavanjem. Iz vode sem prišla peta med dekleti kot mi je zavpila mama in bila sem zelo presenečena, saj v plavanju ravno ne blestim. Da pa sem sploh lahko opravila s plavalnim delom se moram zahvaliti klubski kolegici, ki mi je nesebično posodila neopren. Posoditi neopren ni samoumevno, saj gre za drago in osebno stvar.

Kolesarski del je bil izpeljan po kolesarski stezi Donauinsla, tehnično nezahteven, vendar nevaren, saj je ravno zaradi ravnine nevarnost, da se v tem delu preveč izčrpamo in da ne ostane enrgije za tek. S svojo vožnjo sem zelo zadovoljna,prehitela sem dve tekmovalki pred seboj in prišla tretja v menjalni prostor. Na kolesu sem uživala, minilo je hitro, pa tudi jedla in pila sem dovolj.

In potem najtežji del, tek, v petih krogih. Te krogi pa so se mi zdeli dolgi kot ponedeljek in v drugem krogu mi je morala povsem padla. Kar ni šlo, nato sta me prehiteli še dve tekmovalki in ne znam opisati kaj se je dogajalo v moji glavi. En del je hotel odnehati, drugi del je vedel, da ne smem, saj to nisem jaz…in nisem odnehala…celo več…noge so mi dovolile ciljni šprint, kjer sem prehitela tekmovalko in tako pritekla v cilj četrta med dekleti.

Občutki po taki tekmi so vedno neverjetni, tako si utrujen vendar tako srečen. Premagati sebe, svoje omejitve, strahove, pomisleke…nobena torbica, čevlji, ki jih imajo na najbolj mondeni dunajski ulici Graben se ne morejo primerjati…občutki in spomini ostanejo za vedno…nasmeh, ki ti ga podari mama v cilju, ker je ponosna na svojo hči…bolečine v mišicah, ki te opinjajo na to,da imamo krasno telo, ki je sposobno velikega napora, um, ki nam včasih nagaja…vse to nima cene…in zato je edinstveno…in zato vem zakaj ustajm 5.20 in grem teči v dežju in včasih delam ponoči…

Rezultate pa si lahko ogledate na povezavi

4. absolutno in 1. v kategoriji

Scroll to Top