Stonebrixiaman

Objavljeno 08.08.2017 | Tekme, Uncategorized

Moja pot od jezera Iseo preko prelaza Mortirollo in prelaza Gavia do Passa del Paradiso dolga 17 ur in polna čustev, doživetij, trenutkov, ki bi jih še kar podožilvljala. Kaj mi je tega treba? Mogoče…ampak mi ni žal niti sekunde treninga in odrekanj, ki so mi prinesli toliko veselja, norih občutkov, spominov in izkušenj, ki bodo z mano za vedno.

PF_L6531 2

Kdor ni navdušen bralec: Bilo je noro, bilo je težko, bilo je vrhunsko…

IMG_1264

 

 

StoneBrixiaMan 2017 Pez-1

StoneBrixiaMan 2017 Pez-10

Kdor ima čas in rad bere :)

Petek 8.7.2017 predstavitev tekmovalcev, razlaga pravil, opis poti…super organizacija tekme, odlična pogostitev, pašta… ampak meni gredo po glavi le misli, da bi morala čim prej v posteljo in poizkusiti zaspati za vsaj nekaj ur. Čeprav sem vedela, da bo to bolj boj z mlini na veter. Pri italijanih pa je tako ali tako vse uro ali dve kasneje, povsod  se malo čaka in čas se zavleče…nekako mi je uspelo prepričati kuharja v hotelu, da mi skuha mojo sladek krompir za gurmanski zajtrk ob 2.00 nekje do 21.00 in malo pred pol deseto sem že izvajala joga nidro…duhala sem arome, ki mi jih je za sprostitev in pomiritev namešala Jasmina (AromaLab)…in morda sem celo zaspala nekje do 23.00. Če sem spala nevem, ker se mi zdi, da sem bila večino časa kar prisotna in že z mislimi na tekmi,. Ob 2.00 je pozvonil alarm. Za zajtrk – klasika – sladek krompir z marmelado. Ob taki uri bi bolj pasal masten burek kot po dobrem žuru…

DSC_0837v

 

IMG_1295

 

_EM28777

Ob 3.00 v menjalnem prostoru mistično vzdušje, pripravim sendviče v žepe, pijačo, oblačila; kot priprave na dolg izlet na katerega greš malo bolj zgodaj, da ti ne bo prevroče. Malo joge, dihanja in ob 3.30 vstop na barko, ki nas je popeljala 4km stran od obale. Teh občutkov na ladji ne morem opisati, ker jih moraš doživeti.

 

StoneBrixiaMan 2017 Pez-41

Trda noč, tema okoli nas, ogenj, ki ga vsake toliko spustijo na ladji. Zanimivo je opazovati sotekmovalce, vsak ima nek svoj ritual, nekateri molčijo, nekateri se pogovarjajo, nekateri še kar spijo. Nekateri lulajo v neopren, nekateri se ogrevajo, enim iz obraza berem strah, drugi so našpičeni za boj… Jaz mirno sedim in opazujem. Ni me strah, sem v pričakovanju, ki me polni z energijo. Pokažejo nam obalo kamor naj plavamo. No, tu sem bila malo izgubljena. S seboj sem vzela nova polarizirana plavalna očala. Vidim ne prav daleč z njimi. Upam le, da se ne bom izgubila in zato plavam za nekaj tekmovalci pred seboj saj vidim svetlečo bojo, ki jo vlečejo za seboj. Moram jim zaupati, saj sama nisem videla luči na obali. V paniki sem celo gospoda pred seboj potegnila za nogo in ga vprašala kam naj plavam.

StoneBrixiaMan 2017 Pez-230

Po 1h in 2min sem bila že zunaj, res sveža. Mogoče je bila kriva noč…

Preoblečem se v kolesarsko opremo in grem na 9h dolgo kolesarsko turo, dolga bo 180 km in imela bo okoli 4000 višincev. Zabava zagotovljena. Nevem točno kaj me čaka, ker proge nisem preizkusila. Vem, da sta dva ta prava klanca in oba sta bila že velikokrat ne meniju Gira d’Italia. Prvih 60 km je vse “falso pianno” kar pomeni, da izgleda ravno ampak ni. Tam kar tiščim, ker se mi zdi, da moram izkoristiti moč, ki jo imam. Nisem lahko kategorni plezalec na vzponih.

IMG_1312

Prvi klanec, Mortirollo, za slabih 30 km ga je bilo, nekje strm (bero 12-14%), nekje položen (beri 7%)…vrtela sem na obrate, jedla vsakih 4o min. Sendiviči so kar izginjali, počutila sem se super, srčnega utripa nisem merila, poslušala sem telo in samo šla. Vsakič, ko sem videla moj super support team (mami the driver, Steph the phisio, Neža the runner) sem dobila v žilo dodatno injekcijo elana.

IMG_1324

DSC_0056 DSC_1491

Na vrhu Mortirolla sem se prvič malo ustavila, si napolnila žepe z novo malico, bidone…in spust v dolino. Izgleda kot, d abi bila na pikniku :) .  Moje kaskaderske sposobnosti (beri spuščam se kot po jajcih) so me srečno pripeljaje na začetek novega vzpona. Po nekje 30 km blagega vzpona, ki mi ni bil prav nič všeč, saj se je vseskozi počasi vzpenjalo sem prvič začutila težke noge. Končno sem prišla do mesta Ponte di Legno. Peljali so nas skozi mesto, kjer smo bili deležni vzpodbude gledalcev, kar deluje zelo dobro na psiho. Tam sem dobila še novo injekcijo spodbude moje ekipe, ki ni smela z mano na vrh prelaza Gavia, saj je cesta preozka.

_DSC2949

StoneBrixiaMan 2017 Pez-404

IMG_1321

Tako visoko s kolesom še nisem šla, Gavia je prelaz s ciljem nad 2600 mnv, 17 km serpentin in klanec, ki ne gre pod 9% naklona; tistih 16% naklona, ko si že malo izmučen pa skorajda več ne čutiš, ker si že kar malo blesav. No, tudi tega sem zvozila…vmes se mi je kar smejalo, saj drugače ne bi šlo, možgane moram nekako prepričati, da jim je super, ko telo malo trpi, ko ti teče švic v konstantnih curkih, ko nimaš vode in bi pil karkoli. Na vrhu sem dobila še en sendvič, koka kolo, vetrovko in spust nazaj. Ta je bil težek , vendar, ko veš, da se potem lahko preobuješ v superge je kar lažje.

_EM29492

IMG_1383

Ekipa me čaka s tekaško opremo, Neža je že v akciji. Neža je moj sonček na teh ekstremih. In sva šli… v neznano…dobesedno. Tekaška trasa je bila težka, bolj kot sem pričakovala. Skoraj 3000 višincev se je nabralo na tem našem maratonu. Ko so nas poslali v breg so skrbno izbrali naklon pobočja…približno tako kot, da bi me poslali po smučišču gor v Podkorenu.  Še naprej piješ, ješ, malo se pogovarjaš, srečaš ekipo, pozdraviš kakšnega sotekmovalca…Zadnjih 12km vzpona, zadnja kontrolna točka, zdravnik ti da kljukico – lahko greš/ne smeš. Tam moraš biti do 21.00, kasneje te ne pustijo do vrha. Tam sem bila že veliko pred 21.00 in tam se je začela prava pustolovščina in tekma s seboj. Malo utrujenosti pa se je že naložilo od celega dneva, malce me je morda dajala višina saj smo večji del zadnjega dela bili nad 2000 mnv, ker je bil cilj na 2800 mnv.

StoneBrixiaMan 2017 Pez-2294

StoneBrixiaMan 2017 Pez-1522

Morala pa sem priti v papradiž in če veš, da moraš v Paradiso je lažje, samo nogam to malo težje razložiš. Včasih sem hotela še teči, pa so bile noge že štoraste. Korak za korakom, vse višje, okoli mene gorovje in skalovje ter modro nebo…in malo pred 21.00 tudi rdeča preproga…cilj in katarza.

 

IMG_1275

 

V cilj sem prišla prva med dekleti, pa sploh ni pomembno, saj je že priti v cilj zmaga.

PF_L8226

Vedno si predstavljam, da bi morala jokati v cilju…pa mi nekako niti ne uspe.  Ko sem tam -sem srečna.  Dosegla sem nekaj za kar sem se pripravljala celo leto in zame je pot do tja še toliko bolj pomembna kot tista zadnja točka.

IMG_1375

Hvaležna sem, da lahko to počnem, hvaležna sem, da imam okoli sebe ljudi, ki me zaradi tega ne obsojajo, hvaležna sem, da me podpirajo. To mi pomeni največ…deliti srečo z nekom…biti del sreče nekoga…in početi nekaj kar me osrečuje.

 

Hvala ker ste…