Projekt Xtrem Austria – pot v znano in neznano

Objavljeno 08.05.2016 | Uncategorized

Pri brskanju na spletu naletim na marsikaj in ker se pogosto moje oko ustavi na triatlonski vsebini je tokrat miška kliknila na povezavo, ki me pelje v Avstrijo, pa ne na počitnice, ampak na triatlonsko preizkušnjo, ki bo drugačna od vseh mojih dosedanjih. Očitno me neke sile vlečejo na poti, ki niso ravno najbolj enostavne.

Ko sem prebrala opis tekme, sem začutila, da je to ravno zame…in ko začutim, grem. Včasih še preveč »furjasto« in težko me je ustaviti. Da bom malo bolj konkretna. Prijavila sem se na xtrem Austria, ki je razliličica dolgega triatlona, le, da je malenkost težja, ekstremna. Da pa bo mera polna, se moraš za tekmo prijaviti, potem čakaš, da te izžrebajo in šele, ko si izžreban imaš teden dni časa, da plačaš »mučenje«, ki te čaka.

In kaj me čaka? Ko se bo šele dobro delal dan bomo stali ob reki Muri, kjer bomo v vodi, ki naj bi imela okoli 13 stopinj Celzija, v njej preplavali 3800 metrov, pol poti s tokom in pol poti nazaj proti toku. Sledi 186 dolga kolesarska preizkušnja, kjer bo potrebno osvojiti kar nekaj vrhov, saj se bo nabralo za 3900 pozitivne metrov višinske razlike. In da bo cilj ekstremen, so ga postavili na vrh gore Dachstein, kar pomeni, da bo potrebno preteči 44 km in pri tem naredi 1900 metrov pozitivneih višincev.

austria-extreme_f

Kar velik zalogaj, priznam, a me prav ta izziv navdihuje; ne bojim se ga, želim si ga. Koncept tekme je tudi timski duh, tako, da mora imeti vsak tekmovalec ekipo, ki mu na poti pomaga. Torej je potrebno najti še ekipo, ki si cilja želi tako kot jaz. Ekipa je tam, da nudi tehnično pomoč, se vozi z avtom zadaj, spodbuja, me hrani in motivira. Pa tudi trener, ki me bo spremljal skozi celo leto mora zadnjih 10 km preteči z mano v cilj, saj je to najina skupna pot.

Ko sem se odločila, da se prijavim nisem nikomur povedala, ker sem vedela, da doma tega ne bodo sprejeli z navdušenjem, čeprav bi si tega malo želela. Po eni strani jih razumem, saj vem, da jih skrbi, ker vsekakor najbolj zdravo tako mučenje ni, po drugi strani pa je lažje, če veš, da imaš podporo najbližjih. Po tihem vem, da jo imam, čeprav mi na glas ne priznajo.

IMG_0256

In marsikdo se vpraša zakaj bi si nekdo želel česa takega?  Zato, ker si res želim preizkusiti na tekmovanju, kjer tekmuješ predvsem sam s seboj, ker je to metafora za življenje, kjer so na  poti ovire, ki  jih moraš premagati in na koncu, če imaš dovolj veliko željo ugledaš cilj…jaz vidim to kot notranjo pot, ki mi bo pomagala v življenju. Vem, da mi genetika ni dala najboljših športnih parametrov, da bom vrhunska, na tem tekmovanju pa mogoče naredim nekaj vrhunskega, ker imam željo, motiv, disciplino, voljo…če ne letos, ne vem kdaj bom. Dokler nimam otrok, družine, časovno sem fleksibilna…poleg tega je tekma blizu, ne rabim dragih obročev, aerodinamične čelade…rabim le močno telo, pljuča, srce, veliko stopnjo notranje motivacije…in srce.

20x30-IBBE2039

 

Občutkov, ki jih doživiš po prihodu v cilj Ironmana ne znam opisati, vem pa, da jih čutim še en mesec potem, ko je Ironamna za menoj in vsakič, ko mi kaj ne gre, se spomnim tistega trenutka, ko pokažeš sebi, da ni ovir, če pa so, se jih da rešiti…na tej preizkušnji pa bo mogoče ta občutek še toliko bolj močan, saj je tekma veliko manjša po številu udeležencev, bolj zahtevna, umeščena v čudovito okolje….verjetno želim to početi, ker rabim nek vesoljni impulz.

Mogoče bi kdo rekel, da rabim psihološko pomoč, ker si znova in znova nekaj dokazujem, ampak taka sem od vedno…vedno sem izbrala težjo opcijo, pa če je šlo za nivo na maturi, pohodno pot, kuharski recept…

Vsekakor ima taka preizkušnja tudi nekaj »minusov«. Verjamem, da telesu ne bom naredila največje usluge, ker je 1h miganja na dan dovolj, da ostaneš fit. Vem, da to pomeni  veliko odrekanja, usklajevanje časa, mnoge vikende, ko si “nedružaben”. Pomeni tudi stres za mojo družino:) in prijatelje, ker jih skrbi…

 _DSC3486

Sebe sem prepričala, da grem, to mi je dovolj.

S svojo zgodbo želim pokazati, da ni ovire, ki je ne bi bilo mogoče premagati, le če se odločimo tako.  Če moja zgodba pokaže pot le eni osebi mi bo dovolj…

Nimam pravih sponzorjev, ki bi mi finančno pomagali,vendar imam ob sebi vseeno tri sponzorje, ki sem jim izredno hvaležna, da mi pomagajo in verjamejo vame – PlanetBIO, ki me zalaga z vsemi zelenimi praški, Stef iz Synovie, ki me sestavi, ko se telo kaj razstavi in Apolon center vodenih vadb, kjer lahko treniram v dvorani. Delam, da lahko treniram, ampak niti evra, ki ga namenim za šport mi ni žal. Živim skromno, ampak, če grem preko vikenda za več ur na kolo so to zame aktivne počitnice. Tek po gozdu me polni, tam v glavi rešujem problem, dobivam ideje, v vodi meditiram…