Istria Granfondo per un grande fine

Objavljeno 09.10.2012 | Tekme

Istra, najlepši kraj na svetu zame, tekma kot naročena za slovo tekmovalni sezoni. Ker me je poškodba stopala prisilila k počitku, sem morala odpovedati nekaj tekem, ki sem se jih nameravala udeležiti v mesecu septembru in oktobru. Vendar, da se sezona ne bi končala prehitro sem se odločila, da se udeležim kolesarske prireditve, saj je trasa obetala lepo preizkušnjo z neverjetno panoramo. Ker 161 km še nisem prevozila v kosu je bila dirka zame tudi izziv. In ker imam rada izzive tega dogodka res nisem mogla izpustiti.

Vesela sem bila, da so se vremenoslovci zmotili v svoji napovedi in tako smo imeli poletne temperature s soncem, ki nas je vsake toliko pozdravilo. Malo sem bila nemirna pred štartom, saj nisem vedela kako se bo moje telo obnašalo na tako dolgi kolesarski preizkušnji. Bila sem tudi brez pomagačev, tako da sem se postavila kar v prednje vrste. Zaradi organizacijskih težav smo štartali z manjšo zamudo. Prvič sem videla, da se res izplača biti v ospredju, skupina te kar potegne in tempo je bil tak, da sem držala prvih 30km…vse do prvega spusta…

Na moj strah pri spustih gledam kot na okno priložnosti, saj lahko naslednje leto pridobim še nekaj minut, izboljšam tehniko…samo, da so še rezerve; ko jih ni več, je huje.

Pot nas je iz Buj vodila na Oprtalj, kjer me je na klancu zbil kolesar, ki je prišel od zadaj. Kako mu je to uspelo še vedno nevem. Pobrala sem le nekaj prask in oteklino na roki, tako da sem vožnjo lahko nadaljevala. Gospodič me je na ravnini proti Buzetu dohitel in potem sva kolesarila skupaj do Pazina, malo sva se menjala spredaj, a je bil korekten, da mi na hupserjih ni ušel. Trasa se mi je zdela zelo težka, veliko vzpona…zdelo se mi je, da je povsod breg in ko sem si hotela na ravnini malo odpočiti je bil že veter v prsi…

Končno Pazin in navijška ekipa Oblak family; takoj sem dobila novih moči za pot proti Višnjanu, preko Muntrilja v Tar in Novigrad do Umaga. zadnjih 50 km se je kar vleklo, vendar sem vedela, da zmorem. Bila sem brez ure, brez števca…samo jaz, kolo, geli, čokolade, cesta, nebo…nevrjetni občutki na kolesu; kolo je res lahko najboljši prijatelj.

V cilj sem pripeljala kot druga med dekleti; utrujena vendar napolnjena z adrenalinom, ki ti ga vlije taka tekma. Čudovit jesenski dan na kolesu, kot naročen za za pričetek nekajtedenskega odmora…noge v zrak:)