Ironman, well, woman:)

Objavljeno 10.08.2014 | Tekme

Po dveh tednih od moje prve Ironman preizkušnje pa je že čas za nekaj utrinkov. Ker nisem super human, sem morala kar celo leto pridno trenirati, da je bilo moje telo pripravljeno na 3,8 km plavanja, 180 kolesa in na koncu še maraton; moj prvi maraton: Pa tudi večerni zabavi se je bilo potrebno kdaj odpovedati, da sem lahko zgodaj vstala in bila pravočasno v bazenu; praznike sem večinoma preživela na kolesu, pozimi teptala sneg po gozdnih poteh, dvigovala uteži v Apolon telovadnici (hvala za support, Apolon ekipa). Prav vsak trening je bil na tekmi poplačan.
DSC02264

Zdi se mi, da je Ironman cel dogodek, sploh prvi, saj ne veš kaj pričakovati, kakšen bo odziv telesa na tako dolgotrajno obremenitev, kako se bo um odzval na boje v glavi.  Poleg je  vpletena cela družina, ki te prenaša in med kosilom posluša, kakšne intervale imaš naslednji dan na treningu in te podpira, ko to potrebuješ in na koncu še sponzorira, da bo kolo mogoče malenkost bolj aerodinamično :) .

DSC02274Priprave na štart ob 4.30h

DSC02275

Če pogledam nazaj, je bila to res pustolovščina, saj je bilo vse od začetka do konca v prijetnem in veselem vzdušju, z zelo zanimivimi intermezzi. Ne spomnim se, da bi bila kdaj napeta ali v strahu pred tekmo, da ne bi zmogla ali da bi šlo kaj narobe; so bili moji bolj v strahu, so mi priznali kasneje.

Čeprav nisem ljubiteljica dolgih zapisov, sem se malo razpisala o dogodivščinah med tekmo, ki jih lahko preskočite in nadaljujete pri zadnjih dveh odstavkih :)

 

Na pot smo se odpravili že v četrtek, napakirani kot romunski kombiji, ki vozijo o naših avtocestah,  s polno hrane in opreme. Ker je v Švici že kava 4 evre, smo prav vse vzeli s seboj; po domače, polnjene paprike, golaž, riž, polenta, paradižniki, solata … pa seveda sendviči in sadje za na 800 km dolgo pot. Apartma je bil rezerviran, na sliki je izgledala prav krasna hiška. Vpisala sem  naslov v Garmin … in presenečenje na cilju: hiša je bila v gozdu, nekje 4 km od najbližje vasi, do nje je mogoče le po cestici, kjer je prepoved vožnje; lastnica mi je rekla, naj rečem, da smo se izgubili, če nas ustavi policija. Ko smo prispeli, smo ugotovili, da tam niti parkirati ne bi mogli in naj bi avto puščali na železniški postaji, ter se potem z vlakom in nato peš odpravili do hiše … mi pa s polnim kombijem prtljage. Da ne bi prehitro pobegnili, smo si ogledali še hišo … postelja? kar jogi na tleh :) , pa deljeni prostori z drugimi obiskovalci … smo rekli hvala ter odšli iskat nekaj, kjer bomo preživeli noč.  Ni tako lahko ob 21. uri zvečer iskati nastanitve v Zurichu, toda našli smo hotel v centru;  za prvo silo je bilo in google search nam je naslednji dan ponudil roko, našli smo apartma blizu prizorišča, ceneje kot wild house, ki sem jo imela rezervirano. Pa le niso šle filane paprike k vragu :) .

 

photo-1 photo-3 photo-4 photo-5

Da ne bi bili lačni:)

 

Petek sem izkoristila za ogled mesta, malo s tramvajem, malo peš, pregledala izložbe z urami, dvignila številko, preizkusila tempo teka, jedla, pila. »Ležerno je moderno« dan bi mu lahko rekla. Sobota pa je bila dan za pakiranje vreč, ki jih bom nesla v menjalni prostor, pripravo goriva za moj motor ter ležanje z nogami v zraku. Zvečer sem hotela že ob 21-ih zaspati, pa ni bilo lahko; sploh ne vem, če sem kaj spala, bolj dremala; vsako uro sem pogledala, koliko je ura in kar ni hotela zvoniti budilka navita na četrto zjutraj.

Končno, 4 zjutraj … sladek krompir z avokadom, espresso, 10 minut joge in čas za odhod v menjalni prostor preverit, ali vse štima. Bil je še tak mrak, da so ljudje hodili z naglavnimi lučkami, ki bi tudi meni prav prišla, saj sem v temi :) pozabila dati solne tablete, ki sem jih hotela pojesti na teku, v vrečo za tek, pulzmeter pa je meril utrip nahrbtniku namesto meni.

 

DSC02282Še malo energije preden bo šlo zares

DSC02286

DSC02300Zdi se, da bo malo gneče:)

DSC02298

Počasi smo se zbirali na štartu, napetost med ljudmi je naraščala, jaz pa sem bila še presneto mirna; očitno nekaj je na tej meditaciji :) . Pred štartom sem pojedla še en gel, se malo ogrela ter se postavila kar v prvi val, ki naj bi plaval pod 70 minut.  5 do sedmih se je začelo zares, zvok pištole je množico zelenooglavcev pognal v dir in mesarsko klanje. Da smo ljudje tako borbeni in nesramni, si res nisem mislila, po glavi sem dobila kar nekajkrat, na obratu pri boji sem začutila sotekmovalčevo nogo v boku, v kanalu pa sem kar stopila na tla in si naredila prostor okoli sebe. Da je bilo nemogoče prehitevati ,se vidi tudi na času, saj sem šele po dobrem kilometru in pol prišla na tempo 1:36/100, prej pa je bil okoli 2:00/100, kar je skoraj tempo razplavanja. Čeprav sem mislila, da se bo plavanje neskončno vleklo, je minilo zelo hitro. Počutila sem se sveže in se veselila kolesa v dežju. Da bi mi bilo udobno na moji najdaljši vožnji letos, sem obula kolesarske šprintarice, da ne bi prišlo do energijskega deficita, je bilo kolo obteženo z geli in polnimi bidoni.

0763_0019141/3 je za mano

0763_000426

Kolesarski del je bil preprosto krasen, ravnina, trije vzponi, lepi spusti, godbe na vrhu vzponov; tudi dež me ni motil, le nazeblo me je, pa sem se malo nasmejala in pojedla malo cukra, da sem prelisičila možgane. Da se tekmovalci počutimo še bolje, nas organizatorji na koncu vsakega kroga pošljejo še na t. i. heartbreak hill, 15 % naklona, špalir, ki ti ga naredijo gledalci; počutiš se kot na Touru :) in klanec se zdi kar bolj položen. V drugem krogu kolesa sem se kot po stari navadi jezila, da se šlepajo za mano, od nikoder pa nobenega sodnika. Ampak kot si potem rečem: vsak je svoje vesti gospodar.

0763_016227Heart break hill

0763_006780Fokus:)

In po štirih urah in pol kolesarjenja je prišel čas še za malo teka :) . Maratona prej še nikoli nisem odtekla, zato nisem vedela, kaj pričakovati. Slišala sem pa veliko Ironman zgodbic o maratonu po 180 km kolesa in o tem, kako se šele tukaj vse začne. Moje noge se bile še fit, tempo je bil hiter, 4:40 – 4:55/km vse do nekje 25. km. Potem pa se je začelo zares, srce je hotelo hitreje, noge so upočasnjevale … pa še klanci, ko misliš, da je tek na ironmanu vedno ravninski, tam te še kako zapeče. Vsakič, ko sem videla mojo najboljšo spremljevalno ekipo, sem poizkusila še malo bolj stisniti, pa ni šlo kaj dosti hitreje, bolelo pa je, kot da bi šprintala. Želodec me ima rad, vse gele in coca-cole, izotonike, ploščice je odlično sprejel; le mehur mi je konkretno ponagajal, kar sem spila, je hotelo na teku ven … pa ne enkrat, najmanj 10 krat:). Množica ljudi ob progi, ki navija in ti pravi “come on, your’re looking strong” čeprav zgledaš vse prej kot strong te kar napolni z močjo. Najbolj mi je ostal v spominu fant, ki je rekel: “great technique”, jaz pa sem bila že v četrtem krogu in je bil moj tek mešanica bolečih nog, hitre hoje in teka … takrat sem se res nasmejala in si mislila:”res odlična tehnika teka je tole ja” :) . Zadnja dva kilometra sem hotela še pospešiti, ker tisto po 30. km je bilo mučenje nog, hitra hoja z zametki teka bi lahko strokovno rekla :) in zdelo se mi je, da leti, pa so mi povedali, da ni izgledal kot nek hiter tek, roke so prehitevale ritem nog … ampak jaz sem pritekla v cilj … občutka ne znam opisati, srečna sem bila.  Ko sem nekaj dni pred tekmo razmišljala, kako bo, ko bom prišla v cilj, sem si predstavljala, da bom od sreče zajokala … zajokala sem od sreče v sebi, pokazala pa sem le nasmeh …

0763_023131

Ko mi je bilo najtežje, sem si ponavljala tri P-je v glavi: Positive, Process, Present … kljub naporu in bolečini ter vse počasnejšemu tempu sem poizkusila ostati pozitivna; osredotočena sem bila le na sedaj in na to, kaj počenem v tem trenutku, kako se premikam, kako diham, kako bije srce …

IMG_1107 Za vse tiste, ki ne marate dolgih poročil:)…vse je bilo odlično, do 30. km teka mi sploh ni bilo težko, po 30 km me je vse bolelo, in končala sem s časom 10h53′…ko sem bila na štartu je bila moja želja končati Ironman, na koncu pa  sem končala odlično… 0763_035538 0763_035537Končala sem takole:

Oblak, Karla 01:10:12 05:34:33 04:00:15 10:53:28

IMG_1155Kako priti peš domov, ko pa komaj dvigujem noge?