Extremetriathlon, drugič, dvojno ekstremen

Objavljeno 16.08.2012 | Tekme

Lanski extreme triatlon na jezeru Cavazzo je bil eden izmed lepših, tako organizacijsko kot tudi po predstavi in končnem rezultatu. Letos sem se ga zelo veselila, a ker to sezono očitno rado kaj skoči vmes , sem dva tedna pred tekmo »spet« padla, kot bi rekli moji triatlonski prijatelji. O tem zakaj sem padla v drugem blogu, saj je bil ta padec res poseben in poučen: počivati je treba, ko telo to želi, ne samo, ko trener tako napiše. Odrgnine in hematom na boku me nista skrbela, skrbelo me je kako bo tekmo preživelo moje zapestje, saj sem teden dni zaradi bolečin  trenirala le tek in razvijala desno hemisfero:)

Nekaj brufenov in stisniti zobe…na tekmo grem se se odločila. Dan pred tekmo je na obisk prišla teta nervoza in stric skrb. Roka me je bolela, motivacije zaradi pomanjkanja treninga ni bilo, elan je odšel v Begunje, preostala je le še sestra tečka, ki je rekla greš;

Pa še zgodba o neprispelem neoprenu, ki bi moral biti dostavljen v petek, a je bil nov delivery date v ponedeljek po tekmi. Klici vse naokoli in objava na klubskem goole talku…čez 10 min je bilo vse urejeno; Uroš mi je posodil čisto novi, enkrat nošeni neopren…lepa gesta; kdor ima neopren ve, da ni to stvar, ki jo posojaš kot mleko sosedi.

Letos nas je bilo na štartu veliko več kot lani. Drži, da dober glas seže v deveto vas in ekstremnežev je vsak dan več. Pred mano je bilo kilometer in pol plavanja v jezeru, ki ima 14 stopinj. Na nekaterih predelih celo manj in občutek imaš, da si zaplaval v zmrzovalnik. Tokrat mi je bilo res težko na plavanju, vsak zamah z desno roko je bil kot igla, ki bi mi jo zabodel, nobene moči v desni roki…ali naj odstopim? Ne, ne bom, ker sem šele na začetku, lepši del me še čaka in ni prav, da nopren, ki mi je posojen, ne dokonča kar mu je bilo rečeno…v volji je moč.

Iz vode v nebo, 40 km poti na Monte San Simeone, 1300 m višinske razlike…ne morem se pritoževati, noge so letele in prehitela sem skoraj vsa dekleta pred seboj. V menjalni prostor na vrhu sem prišla kot druga in z najboljšim časom kolesa. Vzponi so res sladki, škoda le, da sem zaradi zapestja morala malo paziti kako peljem, saj se nisem mogla nasloniti na roko, kaj šele, da bi »upzicala«.

Na teku pa se je začel zame najtežji del doslej, 10 km in 380 m višincev. Ponavadi mi je tek v hrib pravo veselje, tokrat je bilo drugače.  Noge mi je odsekalo, kar niso šle, nevem kaj jim je bilo, a šlo ni prav nikamor. Videla sem kako se mi tekmovalke iz ozadja približujejo, motivacijo mi je še bolj načelo…ali naj kar obrnem? Lani sem bila druga tu? Vsi nekaj pričakujejo…kaj pa ti je Karla? Važno je dokončati, odteci še teh preostalih pet, ni veliko, kar bo pa na koncu  pa je čisto vseeno.

 

 

Cilj! Veslje, da sem končala exstremno težko težkmo, z ekstremno voljo in z največ kar je moje telo lahko dalo tisti dan. Skupno četro in prvo mesto v kategoriji. Ne morem reči, da sem nezadovoljna, prehitela sem nekaj pro triatlonk iz Italije, vendar bi lahko bilo bolje.

Premagala sem bolečino, premagala sem strah in obremenjenost z rezultatom, to je zmaga. Dokler moram delati, da lahko treniram in tekmujem mora biti tekmovanje in trening čista zabava in veselje. Ko je triatlon služba so stvari verjetno drugačne, jaz pa sem le age grouperka, ki rada miga in se po tekmi nagradi s sladoledom in čokolado.

 

 

Nekaj slik in rezultati pa na povezavi