Želja vodi k cilju

  • od

Čeprav je od tekme minilo že več kot mesec dni, je bila to tekma, ki je ne bom nikoli pozabila, saj je bila to ena tistih tekem, kjer je na preizkušnjo postavljen volja. Če pogledam nazaj je ta tekma neka metafora za življenjsko pot, kjer se srečujemo s padci in ovirami, a ko se odločimo, da se bomo pobrali je pot do cilja znova odprta. In če si dosego cilja zares želimo je pot odprta. Priprave na Ironman Barcelona so potekale po načrtih, počutila sem se odlično, vedela sem, da me čaka lepa tekma, progo, ki mi ustreza, odličnim vzdušjem ob progi. Vendar včasih presenečenja ne počivajo in iz še meni ne povsem znanega vzroka sem se večer pred tekmo zastrupila s hrano. Že ponoči se nisem počutila najbolje, a ni bilo tako hudo, da ne bi štartala.

 

12068500_1625150607748025_608520373833200676_o

 

 12034419_1624926404437112_3721558073534987594_o

 

Zajtrk je bil posiljen, saj mi moj klasični sladki krompir ni prav ni dišal. Prihod v menjalni prostor, ozračje polno adrenalina, tekmovalci, ki še zadnjič pregledujejo, da je s kolesom vse ok, zvok oblačenja neoprenov…takrat pozabiš na težave, fokus je usmerjen na štart, pogled na valove v morju; neka mešanica prijetnega in vznemirljivega, čutiš napetost, a ravno prav, da te požene.

20x30-IBCK0796

Plavanje se mi nikoli še ni zdelo tako dolgo, pa čeprav je bil čas zelo soliden; vendar prave energije očitno ni bilo. Kolesarski del sem odpeljala kolikor sem lahko dobro, vem pa, da bi lahko še bolje, če moje telo ne bi bilo »zastrupljeno«. Vendar hudega mi še ni bilo, nasmeh je ostal; toda ne za dolgo, na teku je postalo hudo, slabost, driska…zdelo se mi je, da dajem vse od sebe, noge pa so se premikale kot v počasnem filmu. Vendar niti pomislila nisem, da bi odnehala, želja po občutku v cilju me je gnala naprej. Potem pa se je zgodil tudi padec, pa ne metaforičen, ampak sem izgubila zavest za trenutek in se pobliže srečala z asfaltom…takrat sem se ustrašila, trije sotekmovalci, ki so tekli mimo so me pobrali…za trenutek sem se ustavila, vdihnila, izdihnila in se odločila, da grem naprej. Pot se je nadaljevala od dixi-ja do dixi-ja, kjer sem videla, da je kar gneča 🙂 in se je treba včasih postaviti v vrsto. Tekla sem že zelo težko, saj vsakič, ko sem pospešila se je želodec obrnil. Malo hoje, malo hitre hoje, spodbude sotekmovalcev in navijačev…in cilj je bil pred mano…tako hitro, da se niti nasmehniti nisem utegnila 🙂

.20x30-IBCF2003

Občutek ob prihodu v cilj- katarzičen, počutila sem se prazno in izčrpano, obenem pa zmagovalno in polno. Verjetno življenju velikokrat prehitro odnehamo, ni vsaka ovira razlog, da se odpovemo cilju; mogoče je potrebno pot malo modificirati, se prilagoditi, popustiti…potem bo cilj dosegljiv.

20x30-IBCD3411

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja