Najtežja, najdaljša, najboljša do sedaj…pekel in raj…omejitev ni…če je glava na pravem mestu…visoko še višje…
Po lanskoletni izkušnji na Comolakemanu sem vedela, da si tudi letos želim malo drugačnega izziva. Lanskoletnih 2400 višincev je bilo veliko, koliko pa je 2900 višinskih metrov razlike na 86 km proge, pa si nisem predstavljala. Nič ni težko, če je glava na pravem mestu. Psihične omejitve so veliko bolj nepremostljive od fizičnih…in letos sem fizično solidno pripravljena, trenirala sem zadosti in na uvodnih tekmah sem videla, da kolo leti, pri teku pa mi nekaj nagaja. Kot neki mali glasek, ki bi mi govoril, da mi ne gre. In ta glasek se je kregal z drugim, ki mu je ime volja…in ta ga je letos še vedno premagala…v nedeljo 24.6.?
Idroman ima že dolgoletno tradicijo in znan je kot eden težjih triatlonov te dolžine v Evropi. Že v petek smo prišli v mesto Idro, majhno mestece ob istoimenskem jezeru. Čudovito, kot morje sredi hribov…kjer rastejo oljke, cveti jasmin…okoli pa hribovje. V petek sem preizkusila neoprensko obleko, se razplavala po dolgi vožnji in bila na koncu dneva bolj utrujena kot po najtežjih treningih. Brez staršev, ki me spremljajo bi bilo veliko težje, saj je tako dolga pot z avtomobilom kar naporna in ne predstavljam si, da bi se morala sam odpeljati po tekmi domov.
Sobota je bil dan za ogled kolesarskega dela in nazaj smo prišli utrujeni, kot bi jo odpeljali s kolesom. Po tako ovinkasti cesti se še nisem peljala. Proga je ima štiri daljše vzpone in je tehnično izredno zahtevna, predvsem v spustih, ki so nepregledni in na mnogih predelih je cesta zelo ozka. Prav zaradi tega in strahu pri spustih, ki se ga od padca pozimi še nisem uspela otresti sem se le-teh bala veliko bolj kot vzponov. V hotelu kjer smo bili nastanjeni so mi zvečer skuhali testenine, ki sem jih zjutraj pojdela z marmelado. Formula, ki deluje, kolesarska legenda Pantani je imel prav:).
Nedeljsko jutro me je pričakalo s soncem in jaz sem bila pripravljena za malo daljši izlet. Ker v Italiji le redko kdaj stvari tečej po urniku, smo štartali pol ure kasneje, malo pred osmo zjutraj. Plavalni del je potekal v dveh krogih in bila sem kar zadovoljna s svojim plavanjem. Po prihodu iz vode pa šok, zadrga na neoprenu se je zataknila…panika. Na srečo so mi pomagali tekmovalci štafetnih ekip, ki so bili v menjalnem prostoru.
Po moji elegantni menjavi, ko si čevlje obujem sede na tleh, pa se je začelo popotovanje po okoliških hribih. Takoj 10 km vzpona, ki je minil zelo hitro. Nato pa valovit del in 23 km spusta do Gardskega jezera. Spust je bil panoramski in vzpon nazaj res čudovit. Na koncu pa sta nas čakala še dva bisera, 2 težka vzpona, kjer se je videlo kdo je treniral. Na zadnjem vzponu so me fantje malo grdo gledali saj so vrteli “na trdo”, jaz pa sem jih z mojim mlinčkanjem prehitela.
Ko sem bila na zadnjem spustu sem si rekla sedaj pa si že v cilju…no skoraj…le še 21 km teka po razgibanem terenu, z majhnimi vzponi, ki te povsem vržejo iz ritma. Upala sem, da me glava ne bo izdala. Na začetku sem poizkusila priti v prijeten ritem…in potem delati to kar znam, odteči. Drugi od štirih krogov je bil kar hudičev, videla sem, da se mi tekmovalka zadaj približuje, zdelo pa se mi je, da mogoče noge ne bodo zdržale. Vedela sem, da sem na kolesu dovolj jedla in pila in da energijskega deficita ne bi smelo biti. Malo sem se pregovarjala z glasovi v sebi…če je meni težko je tudi ostalim težko in ker sem toliko trenirala res ne bom odnehala…in nisem…uspelo mi je…6h6min…užitka
S končno uvrstitvijo na drugo mesto sem več kot zadovoljna in razlika za prvo uvrščeno profesionalno triatlonko je majhna…še bolj pa sem zadovoljna, da sem premagal strahove pred tekom, spusti…da uživam v vsakem zavesljaju, vsakem obratu pedal, vsakem koraku, vsakem dihu…
Rezultati: 6h6min dovolj za drugo mesto med dekleti
