Duatlon prvič in drugič…in še kdaj

Nisem ravno ljubiteljica tekem, vendar vem, da so tekme lahko najboljši trening in zato sem se odločila, da se letos preizkusim tudi na duatlonskih tekmah. Veliko ljubši mi je cel trenažni proces, kot tekmovanja. Lahko bi samo trenirala, vendar so tekme tista pika na v procesu treninga, ki nas delajo močnejše in kjer se učimo tudi obvladovanja napetosti pred tekmami. Manjka mi veliko smaozavesti na tekmah, vendar sem prepričana, da se je tega mogoče s tekmami naučiti.

Udeležila sem se duatlona v Ribnici in Tropovcih, ki sta bila vremensko povsem binarna. Ribnica nas je pričakala z dežjem, Tropovci pa z soncem in visokimi temperaturami. Ker sem nekaj tednov pred triatlonom v Ribnici padla pri spustu s kolesom na mokri cesti je bil zame kolesarski del na tekmi, kjer je deževalo ves čas tekmovanja, kar mali izziv. Venar strah je bil premagan in odpeljala sem po najboljših močeh. Oba prva teka sta se mi zdela težka, kar preveč časa rabim, da pridem v pogon, šele po drugem teku se mi zdi, da sem v pravih obratih. V Ribnici sem končala na 5. mestu z rezultatom 1h20min  in v Tropovcih z časom 1h8min prav tako na 5. mestu in drugem v kategoriji.

Z rezultatoma sem bila zadovoljna, čeprav sem še vedno bolj dizelske narave, sem malo pridobila na hitrosti preko zime. Dodala sem nekaj treningov teka s krajšimi intervali. Upam, da je pot prava. Kratki in hitri teki se mi zdijo neverjetno težki, kot da noge nikamor ne gredo in kar nekako ne morem iz cone ugodja pri teku. Verjetno je to posledica dejstva, da sem v življenju vedno tekla zaradi užitka, ki ga tek v naravi ponuja. Občutka stika nog s tlemi, svobode in neke umirjene aktivnosti. Upam, da mi bo to umirjeno aktivnost uspelo prenesti v malo hitrejši ritem in bolj lahkoten tek.