Comolakeman…ko poletiš

Triatlon je super, spoznavanje novih krajev lahko združiš z stvarjo, ki jo počneš rad, kateri namenjaš veliko časa in zaradi katere te prijatelji včasih čudno gledajo, ko si na predavanju z velikim nahrbtnikom, ker si odplaval serijo ob 6h zjutraj v bazenu ali prideš na piknik “direkt” iz kolesarske runde ali pa zamudiš, ker se je tekaški trening zavlekel. Ampak težko je opisati kako lepo je udeležiti se tekme, ki ti predstavlja izziv; včasih je treba na tekmo, da vidiš če si na pravi poti z načinom treniranja, da začutiš adrenalin, ki ga na treningu ne, da si nekaj ur obkrožen z ljudmi, ki prav tako kot ti uživaju v tem športu.

St.Poelten IM 70.3 se ni iztekel tako kot sem želela, tekaške noge so me pustile na cedilu in želela sem si opraviti še z eno polovičko v tej sezoni. Malo brskanja po internetu in našla sem Triathlon Internazionale di Bellagio 70.3; termin mi je ustrezal, prijavnina sprejemljiva v primerjavi z serijo IM…in ni bilo preveč razmišljanja…

V Bellagio smo prispeli v četrtek zvečer, saj smo si želeli v petek narediti še manjši izlet po okoliških krajih ter opraviti ogled proge z avtomobilom. Ogled proge se je izkazal za pravo odločitev, saj mi je bilo na tekmi lažje, ker sem približno vedela koliko je še do vrha vzponov. Comsko jezero me je očaralo z mavrico prizorov, ki jih ponuja…ne veš kje si, na morju ali v hribih…obkrožen si z gorami ob tebi pa rastejo palme, oleandri, oljke; le nekaj deset kilometrov stran je smučarsko središče Bormio, do St. Moritza ni daleč;

V petek smo prevzeli številke in sledil je kratek brifing; navodilo, ki so ga kar nekaj krat ponovili: previdno v spustih. Vesela sem bila, da je na tekmi še en predstavnik našega kluba. Mitja mi vedno pomaga z koristnimi nasveti pred tekmo in doslej so se vedno izkazali za vredne upoštevanja. Treme nisem imela, bilo pa me je strah kolesarskega dela, saj je skoraj 2400 višincev na 85 km proge z vedenjem, da te čaka še mali maraton kar malo strašljivih. Amapak Nina je mega motivator, ve kaj mora reči, da ti vlije malo samozavesti.

V petek zvečer sem zaspala že ob deseti; ob 5.00 budilka, testenine z marmelado za zajtrk in v menjalni prostor pripraviti opremo. Ko so sporočili, da je neoprenska obleka fakultativna se mi je nasmejalo. Plavalni del je bil težji od pričakovanega, saj je bilo kar nekaj valov pa tudi tokovi so nas na poti k zadnji boji malo presenetili. Plavali smo dva kroga in zdelo se mi je, da se kar nikamor ne premaknem, ampak vedela sem, da se tekma začne šele, ko bom iz vode.

Menjava, počasi, kot ponavadi, vdih in izdih in tekma se začne. Takoj vzpon na 973 m.n.v.. V glavi sem imela nasvet kolesarja, ki mi že toliko časa pomaga z nasveti, ki so se vedno izkazali za super učinkovite: moram le vrteti na lahko. In res, ko sem prispela na vrh mi je kar odleglo, saj so se noge počutile odlično. Sledil je zelo zahteven spust nazaj v Bellagio; včasih sem bila kar malo jezna, ko me je nekdo, ki sem ga na vzponu prehitela, v spustu prehitel nazaj, vendar nisem želela tvegati; cesta je bila odprta za promet, italijanskim voznikom pa ne zaupam:) in čas vsekakor ni bolj pomemben od varnosti. Sledil je razgiban del, kjer sem se najdela in napila do začetka drugega 12,5 km dolgega vzpona Nesso- Sormano (tudi že del Gira d’Italia) z vrhom na 1135 m.n.v. Da pot nazaj v Bellagio ne bi bila prelahka smo prevozili še zadnji vzponček Ghisallino dolžine 6km. Kolesarski del mi je minil zelo hitro, čeprav sem bila na kolesu kar 4h in 10min. Ves čas sem skušala imeti hiter ritem, ne vrteti preveč na moč in ne preveč izgubiti na spustih. Želodec mi je pridno služil, tako da sem prišla na tek kar dobro hidrirana in z še nekaj energetske zaloge, saj sem skoraj celo pot nekaj žvečila in goltala.

Tekaška trasa je bila prav tako zanimiva in ne-tipično triatlonska. Gor in dol, pa malo po pesku in celo en del po travniku navzgor in navzdol; nam vsaj dolgčas ni bilo. Že v prvem krogu od skupaj štirih sem ujela tempo, ki mi je ustrezal do prihoda v cilj. Drugo uvrščena je pripeljala v menjalni prostor šele, ko sem jaz že oddtekla pol tekaškega dela. Takrat mi je še nasmeh pomagal, da se mi je zdelo vse tako “lahko”. Vesela sem bila, da končno zopet uživam v teku.

Verjetno je bila to zame do sedaj tekma življenja; ves trud in odrekanje je bilo poplačano; toda brez pomoči družine in prijateljev ter kluba in trenerjev, ki me spodbujajo ne bi bilo tako lepo in hkrati uspešno.

Rezultati so na voljo tukaj: 1. mesto absolutno